Kako pingvini preživijo na Antarktiki?

Vedno mrzle noge – in to je dobro!

Pingvinom ni neprijetno, ko hodijo po ledu, saj so njihov živčni sistem in njihovi receptorji za mraz prilagojeni na minus temperature. Kljub temu jih pri hoji po ledu zebe v noge in to je dobro. Tople noge bi stopile led in pustile živali nenehno stati v mlaki vode. Ni dobra ideja, saj bi potem vedno obstajala nevarnost, da bi pingvini zmrznili. Mrzle noge so pravzaprav prednost na Antarktiki.

Toplotni izmenjevalnik v pingvinjevi nogi!

Ko imamo mrzle noge, to negativno vpliva na celotno telesno toploto. A narava se je za pingvine domislila zvijače: pingvinove noge imajo prefinjen žilni sistem, ki deluje po principu protitoka. Torej so pingvini vgradili nekakšen izmenjevalnik toplote. Topla kri iz notranjosti telesa oddaja svojo toploto že v nogah tako, da se hladna kri, ki teče nazaj od stopal proti telesu, ogreje. Ta mehanizem po eni strani ohranja stopala mrzla, po drugi strani pa lahko pingvin kljub mrzlim nogam zlahka vzdržuje telesno temperaturo.

Popolno zunanje oblačilo!

Pingvini imajo gosto puhasto dlako, velikodušno prekrivajoče se pokrove in dobro izolativno perje, ki ohranja toploto. Narava je razvila popolno omaro za pingvine: toplo, gosto, vodoodbojno in šik hkrati. Poleg značilnega perja imajo antarktični pingvini debelo kožo in izdatno plast maščobe. In če to ni dovolj? Potem se približaš.

Skupinski crkljaji proti mrazu!

Velike skupine se med seboj ščitijo pred vetrom in tako zmanjšujejo izgubo toplote. Živali se nenehno pomikajo z roba naprej v kolonijo, prej zaščitene živali pa navzven. Vsaka posamezna žival mora le kratek čas vzdržati neposredni hladen veter in se lahko hitro potopi nazaj v tok drugih. To vedenje je še posebej izrazito pri cesarskem pingvinu. Skupine crkljanja se imenujejo huddles. Toda tudi druge vrste pingvinov tvorijo velike kolonije za razmnoževanje. Njihovi piščančki se crkljajo v otroških skupinah, medtem ko so starši na lovu.

Jejte sneg in pijte slano vodo!

Poleg mraza imajo pingvini na Antarktiki še eno težavo, ki jim jo je morala rešiti evolucija: sušo. Antarktika ni samo najhladnejša in najbolj vetrovna celina na svetu, ampak tudi najbolj suha. Kaj storiti? Včasih pingvini jedo sneg, da se hidrirajo. Toda narava je pripravila še bolj preprosto rešitev: pingvini lahko pijejo tudi slano vodo. Kot morske ptice so bistveno pogostejše v morju kot na kopnem, zato je ta prilagoditev nujna za preživetje.

Kar se na prvi pogled sliši neverjetno, je med morskimi pticami zelo razširjeno in je posledica posebne telesne prilagoditve. Pingvini imajo solne žleze. To so parne žleze nad očesnim predelom. Te žleze izločajo svoj izloček soli skozi nosnice. To izloči odvečno sol iz krvnega obtoka. Poleg pingvinov imajo solne žleze na primer tudi galebi, albatrosi in flamingi.

Plavalni talenti in globoki potapljači!

Pingvini so popolnoma prilagojeni življenju v vodi. V teku evolucije se njihova krila niso spremenila le v plavuti, tudi kosti so bistveno težje kot pri morskih pticah, ki so sposobne leteti. Zaradi tega imajo pingvini manjšo plovnost. Poleg tega njihovo vodoodpornost zmanjša telo v obliki torpeda. Zaradi tega so nevarno hitri lovci pod vodo. Približno 6 km/h je običajno, vendar najvišje hitrosti 15 km/h niso neobičajne, če štejemo. Gentoo pingvini veljajo za najhitrejše plavalce in lahko ponudijo več kot 25 km/h.

Najgloblje se potopijo kraljevi in ​​cesarski pingvini. Študije z uporabo elektronskih zapisovalnikov potopov na hrbtih pingvinov so zabeležile globino 535 metrov pri samici cesarskega pingvina. Cesarski pingvini poznajo tudi poseben trik, s katerim se katapultirajo iz vode na led: iz svojega perja izpustijo zrak in pri tem izpustijo majhne mehurčke. Ta film zraka zmanjša trenje z vodo, pingvini so manj upočasnjeni in lahko za nekaj sekund več kot podvojijo svojo hitrost in tako graciozno skočijo na obalo.